Eurotrip z vlakom

Sreda. V soboto sem pričela z dopustom, ne da bi vedela kaj bom počela. Planirano nisem imela nič. Potem, med brskanjem po internetu ugotovim da je Interrail (večdnevne karte za vlak, ki veljajo po celi Evropi) vozovnica cenejša do dopolnjenega 26. leta starosti. Ker sem imela takrat 25 let in 9 mescev sem si mislila: zakaj pa ne, zadnja šansa. V četrtek sem šla v Ljubljano na železniško postajo po karto, v petek sem šla v Intersport po nahrbtnik, v soboto zvečer sem startala. Sama.

Prva postaja je bil München. Služil je predvsem kot prestop na nadaljni vlak, ampak sem imela dovolj časa da sem malce pohajkovala po mestu. Obiskala sem pivnico Hofbraukeller, kjer je imel Hitler leta 1919 svoj prvi politični govor. S podzemno železnico sem se odpeljala do prizorišča poletnih olimpijskih iger 1972. Za največji črni madež v zgodovini iger so poskrbeli Palestinski skrajneži, ki so ubili 11 Izraelskih športnikov in trenerjev. Sedaj je prizorišče preurejeno v lep mestni park. Slučajno sem odkrila še gostujočo razstavo Star Wars Identities, kjer seveda nisem mogla mimo.

Sledil je težko pričakovan Berlin. Predvsem zaradi iskanja spomenikov in sledenja potem druge svetovne vojne. Ogledala sem si bolj ali manj vse najpomembnejše atrakcije od Bradenburških vrat do Berlinskega zidu (katerega košček se sedaj nahaja na polici v moji dnevni sobi), od TV stolpa do Katedrale. Potovanje sem imela približno začrtano, točno kam grem, kje bom, kaj si bom ogledala pa sem si izmišljevala sproti. Večji nahrbtnik sem ponavadi pustila v garderobnih omarah na železniških postajah, kupila majhen turistični zemljevid mesta in se po večini peš odpravila na oglede.

Iz nadvse urejenega Berlina, kjer kolesarji kolesarijo ko kolesarskih stezah, pešci kulturno čakajo na zeleno, kjer je vse označeno in čisto, vse v liniji kot mora biti sem prispela v Amsterdam, kjer se vsi vozijo po cesti oziroma kjer jim paše, brez majic na skejtih, s kolesi, v zraku je vonj marihuane in nadvse čiliranega življenja. Vse je sproščeno, da ne omenjah teh kanalov, mostičkov, pisanih hiš. Idila za sprehajanje. Primarno vozilo je kolo, tako da tudi hrupa s cest ni toliko kot v drugih mestih. Čeprav bi si nekoč bolj želela ogledati Nizozemsko podeželje, me je tudi Amsterdam očaral. No, rdeča četrt ni ravno po mojem okusu.

Po drugi strani sem bila razočarana nad Parizom. Tako opevan Pariz me je pustil čisto prazno. AMPAK: res je da sem obiskala le najbolj turistične točke, tam sem bila premalo časa da bi začutila utrip mesta in življenja, hitela sem. Tako da sem najbolj romantičnemu mestu na svetu pripravljena (nekoč) dati še eno priložnost. Že samo da obiščem Louvre, vem, greh, ampak nisem imela časa. Sem pa videla Notre-Dame pred požarom.

V Interrail vozovnici je vključenih tudi par ladijskih prevozov. Ne, ni vse zastojn, tudi glede vlakov ne. V ceni je povsod le (v našem sistemu) vozovnica za navaden potniški vlak. Vse nadgradnje ali rezervacije je potrebno doplačati. Če izbiraš pametno, še vedno za celotno potovanje ne zapraviš dosti. Jaz sem spala v hostlih ali na vlakih, jedla večinoma na stojnicah ali pa (itak) v McDonaldsih, ogledi so bili večinoma zunanji, torej zastojn. Da se potovati zelo low budget in še bolje bi lahko izkoristila vse skupaj, ampak se mi je mudilo pa še sama sem bila. Poleg vseh kart in znamenitosti, ki sem si jih urejala sproti, tudi nisem nikoli prav vedela kje bom spala, v mestih sem enostavno šla vprašat če imajo prosto sobo. Če pomislim da bi tako potovala danes me že prime tesnoba, ker si ne znam predstavljati kako bi to šlo. Torej izkoristila sem ladijski prevoz in iz Barcelone skočila na Ibizo. Najbolj bom si zapomnila pot, kjer smo celo noč pili kante piva s tremi Korejci. In čeprav še zdaleč nisem fan Barce sem vseeno mogla iti malo pobožat travo po kateri je takrat še švical Messi.

Čeprav na hitro – nepozabna izkušnja, preživela in znašla sem se sama in bolj ali manj brez interneta, brez rezervacij in planov. Dobra lekcija tudi za prihodnost.