Černobil

(Obiskan 2019, tudi naslednje je bilo spisano pred trenutnimi vojnimi razmerami.)

Velike katastrofe vedno privlačijo turiste. Zapuščene stavbe in mesta duhov so raj za fotografe. Ko človeka že tako ali tako mika obisk Černobila je HBO hit serija le še tista pika na i, da spakiraš kufre in greš.

Obisk močno zastraženega in zaprtega območja je možen le z vodičem. Izbiraš lahko med eno, tri ali pet dnevnim izletom, med množičnimi in privatnimi izleti. Zjutraj smo se v Kijevu strpali na poln avtobus (destinacija je zelo pribljubljena, na srečo se gneča na območju porazgubi), ter se odpeljali do kontrolne točke Dytyaky. Do ušes oboroženi vojaki so nam vsem pregledali potne liste in elektronske vstopnice, nato smo se odpeljali do zapuščene vasi Zalissya. 3000 ljudi je živelo po vaseh v območju, ob katastrofi so jih (tudi s prisilo) evakuirali, po sprostitvi se jih je približno polovica vrnila nazaj. Dandanes živi na območju okrog 150 vaščanov, povprečna starost je 80 let. V povprečju ni prisotnost rakavih obolenj nič večja kot drugod.

Naslednje je opuščeno mesto Pripyat. Zgrajeno je bilo kot nekakšna obljubljena dežela, z visokim življenjskim standardom, namenjeno zaposlenim v elektrarni in njihovim družinam. Danes je življenje našlo pot skozi asfalt in beton, kar je včasih bila široka glavna ulica je danes le še ozka potka skozi gozd, stolpnic levo in desno se med drevesi sploh ne vidi.

Vstop v stavbe je prepovedan, a vodiči si pravila malo priredijo, odvisno na kakšnega naletiš. Mi smo stavbe lahko raziskovali sami, morašle paziti da se ti ne udrejo tla pod nogami, da ti kaj ne pade na glavo, polek tega je povsod polno razbitega stekla. Celotno območje pač propada in razpada.

Pred eksplozijo jedrskega reaktorja je bil Pripyat v razcvetu. Mesto je bilo izredno moderno, z najvišjimi stolpnicami v Sovjetski zvezi, z tri do štirikrat višjimi plačami. Nova blagovnica je bila odprta le dva dneva, zabaviščni park je bil pet dni pred odprtjem, zgradili so eno izmed planiranih štirih stanovanjskih četrti, ko se je vse ustavilo. Tam živeči so morali pustiti vse svoje življenje in oditi. Vse kar je za njimi ostalo v stavbah so bolj ali manj smeti. Vse kar je bilo vredno so prvi odnesli vojaki, ki so stražili območje, potem pa še civilisti, saj severna stran cone ni bila zastražena. Veliko radioaktivnih predmetov je bilo prodanih in mogoče še danes krasijo police stanovanj na območju nekdanje Sovjetske zveze. Kar je ostalo in bilo potencialno nevarno so zakopali po celem območju in označili z opozorilnimi tablami.

Na kosilo smo šli v menzo, kjer smo jedli skupaj s trenutnimi delavci elektrarne, ki jih je okrog 2000. Naslednja postaja je bil radar Duga-1. Skrivno vojaško bazo so za javnost odprli šele leta 2014. Dve gromozanski anteni sta bili zgrajeni za zračno obrambo pred možnimi izstrelki, predvsem iz ZDA. Anteni sta delovali le v fazi testiranja, zagon je preprečila nesreča v Černobilu. Da anteni ne bi bili vidni so okrog nasadili hektarje gozda, na cesti ki vodi v bazo je bila zapora, češ da je tam otroški kamp, da bi bila laž bolj verjetna so postavili tudi lažno avtobusno postajo.

Zapeljali smo se okrog vseh štirih reaktorjev, se na hitro ustavili pri zloglasnem, ki je prekrit s sarkofagom in se zapeljali do mesta Černobil. Tam danes (ne več kot dva tedna naenkrat) živijo delavci elektrarne. V Černobilu stoji kip posvečen neimenovanim junakom Černobila: zdravnikom, sestram,gasilcem in čistilcem območja. Znotraj kipa je prava oprema, ki spomeniku daje obliko, saj so ga postavili prebivalci sami, ne vešči kiparjenja.

Na poti nazaj smo bili dvakrat preverjeni za sevanje. Če je kontaminiran avtobus, ga je potrebno pustiti tam in počakati na drugega, če pa obiskovalec, se moraš sezuti, sleči, stuširati in pustiti vse tam.

V enem dnevu sem prejela 0,002 mikrosieverta radiacije. To je enako eni uri v letalu, enemu dnevu v večjem mestu ali pa 24 urnem druženju z 20imi bananami. Obisk je torej popolnoma varen, zahtevajo se le dolge hlače in rokavi. Prepoved je sedeti na objektih, hoditi po zemlji in se valjati po blatu. Les in tla so najbolj kontaminirani.

Območje propada samo po sebi. Kmalu bo tam samo še kup ruševin. Gotovo smo ena zadnjih generacij ki lahko še vidi posledice katastrofe in doživi žalost, ki je edino kar so za sabo pustili prebivalci.